Zivljenje sanj Seznam forumov
 
 Osrednja stran  •  FAQ  •  Išči  •  Seznam članov  •  Sanjske skupine   •  Registriraj se  •  Tvoj profil  •  Prijava za pregled zasebnih sporočil  •  Prijava
 Psihotov zaklad onkraja :D Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
Objavi novo temoOdgovori na to temo
Avtor Sporočilo
psihopat
Lucidni vajenec
Lucidni vajenec



Pridružen/-a: Sre, 23. Jul 2003 12:31
Prispevkov: 807
Kraj: Ljubljana

PrispevekObjavljeno: Čet 26. Feb 2004 21:30 Odgovori s citatomNazaj na vrh

MOJE NAJLEPŠE SANJE

Poletje je. Zbudijo me vrabci, ki žvrgolijo v prelepem sončnem jutru, ko nihče še ne hiti v službo in ko avtomobili še ne drvijo po glasnih Ljubljanskih ulicah. Mesto je pusto. Iz daljave se skozi odprta balkonska vrata vsakih nekaj minut zasliši samo kakšen hup vlakov iz oddaljene železniške postaje. Ležim v postelji, sproščen, čeprav vem, da me čez tri ure čaka šola. Torej se mi nikamor ne mudi. Skozi okno mi na posteljo že svetijo prvi sončni žarki. Premetavam se v rjuhah in še ne čisto zbujen, poslušam vrabce, ki se kličejo, se pogovarjajo in mi ustvarjajo nepopisen občutek sproščenosti. Tisti trenutek razmišljam, če ni to moje najlepše jutro, kar sem jih kdaj doživel. Iz rjuh pomolim svoja prepotena stopala, ki jih takoj prelije vlažen, jutranji veter in nežno zapiha skozi moje tople prste na nogi.

Na zaprtem oknu zaslišim trkanje. Mislil sem, da je samo kakšen golob priletel na mojo okensko polico. Pomanem si oči in vzrem pogled skozi okno. Na zunanji strani me z zapeljujočim pogledom gleda mlado, lepo, plavolaso dekle, oblečeno v rumen body obrobljen z modrim trakom. Spogledujeva se. Neverjetno se mi zdi, da bi kar lebdela v zraku, saj stanujem v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka. Mislim, da imam privide. Toda te prividi so lepi. Nočem se prepričati o realnosti tega dogodka, ker bi ga po tem, če bi to bil privid, verjetno izgubil. Nočem ga zgubiti. Ustanem. Občudujoč mlado dekle, se počasi pomikam proti oknu in se vse bolj čudim temu prečudovitemu čudežu. Sprašujem se, kaj je z mano, sem bolan, da imam privide? Ona prisloni svoje ustnice na okno. Poljubiva se. Odprem okno in jo pozdravim. Vprašam jo, kdo je in kaj dela tu tako zgodaj? Ne spomnim se, kaj je odgovorila. Takoj se zapleteva v pogovor o tem prečudovitem jutru. Vedno bolj me zanima, na čem stoji, saj ne more kar lebdeti. Z glavo se pomikam vedno bolj proti zunanji strani. Ko opazim, da sploh nima nog, ampak ima rep kot riba, jo še vprašam: ”Kako lahko lebdiš?”. Odgovori mi: ”Saj ne lebdim”. Obadva se zazreva v njen spodnji del telesal. Tedaj ima noge in stoji na tleh, na zunanji strani balkona. “Prej si imela plavuti” ji rečem. Ona spet pogleda s svoj spodnji del telesa in reče: ”Sedaj imam pa plavuti”. Tudi jaz pogledam tja, in res ima že spet plavuti. Spet me poljubi in reče, da mora iti, in da če se hočem še kaj pomeniti z njo, naj se oblečem in jo pospremim. Obrne se in plavuti jo ponesejo proti dvorišču pred blokom. Hitro si nadenem nase svoje raztrgane kavbojke, srajco in japanke, ter stečem po stopnicah navzdol z vso hitrostjo. Med potjo se oblačim in slučajno srečam soseda iz spodnjega stanovanja pod nami ter se osramotim kot še nikoli v življenju. Na pol oblečen letim po stopnicah kot zmešan. Toda na to, da sem se osramotil kmalu pozabim, kajti tisti trenutek je bila najbolj pomembna stvar v mojem življenju ta, da še nekaj časa preživim s tem čudežnim dekletom mojih sanj. Ko pridem dol se srečava. “Počakala sem te” mi reče. Ko pridem do nje, se primeva za roke in skupaj odkorakava do sosednjega dvorišča, ki je še najbolj podoben kakemu gradbišču. Reče mi, naj si zaželim kakšno glasbeno željo.”kakšno, zakaj, kje se bo pa zavrtela” sem si mislil, ker se mi je zdelo neumno, od kje ji ideja za glasbeno željo. “Saj to nima nobene veze z ničemer, kar se sedaj dogaja” si rečem. Tisti trenutek se sploh nisem mogel spomniti nobene glasbene želje, zato mi jo je povedala kar ona: “The Doors: Light my Fire”. “Kako si vedela, da je to moja najljubša pesem ta trenutek?” jo vprašam, ona pa mi skrivnostno odvrne: “Ker se ti nisi mogel spomniti, sem ti pa jaz povedala, toda dobil jo boš kdaj drugič, sedaj se mi že preveč mudi”. Ostal sem brez besed. Poljubla me je na lice, se mi zahvalila, ker sem jo pospremil in odšla,, za njo pa sem zavpil še svoje zadnje besede: “Še kdaj pridi”. Obrnila se je, odgovorila “Bom” in šla naprej. Toda od takrat so minila že leta, ona pa obiska še ni ponovila.

Ko sem odšel nazaj domov, sem srečal očeta, ki je odhajal v službo. Ni me vprašal, kje sem bil, samo kdaj imam šolo. Tisti čas ko sem odhajal po stopnicah navzdol sem bil tako zelo zmeden, da sem pozabil ključ, zato mi ga je dal on. Čudno se mi je zdelo zakaj odhaja v službo, ker je bil tisti čas bolan, poleg tega ima pa službo popoldne. Toda nihče ni nikogar nič spraševal in to je bilo za tisti čas najbolj primerno. Če ga ne bi takrat srečal na stopnicah, bi moral pozvoniti, in ker bi zbudil člane svoje družine, bi bili vsi zoprni, zato bi jim verjetno moral povedat, kje sem bil.

Zima 96’


To so bile moje najlepše sanje. Zapisal se jih že takrat, zato zgledajo kot nek prosti spis ali kako smo temu že rekli takrat Verjetno same po sebi ne bi bile nič posebnega, če mi ne bi dajale tega nepozabnega, posebnega občutka. Kot da bi teh pet minut - če bi ocenjeval tisti čas, ko sem bil “tam”, na drugem svetu - doživljal orgazem in poslušal tišino, ki jo krasijo vrabci s svojim žvrgolenjem. Sanje se niso dogajale v kosih, ampak v enem delu, ki je šel počasi naprej, ne da bi moral, ko sem sanje opisoval, različne podobne dogodke povezovati skupaj. Lahko bi rekel, da so bile te sanje trdne in stabilne. Lahko sem jih doživljal, kot da bi se v resnici to dogajalo ravno tisti čas, ne da bi se jih spomnil šele ko bi se zbudil. Name so naredile tak vtis, da sem še tisti dan moral vsem povedati, kaj sem sanjal, pa ne vsebine, ampak sem jim moral opisati občutek. Ko sem se zbudil, sem natančno vedel, kaj sem sanjal. Kot da bi bile vse sanje, ki sem jih sanjal do sedaj samo neke slike, ki se mi prikazujejo, te pa bi bile cel film. Da sem se zaljubil v tisto dekle takoj kot sem jo videl, mi ni bilo treba preveč razmišljati. Ko sem se zbudil pa sem jo pogrešal, kot da bi bila resnična. Podobna je bila Katarini Čas, če ni bila celo ona, nekaj časa pa sem v njej videl svojo profesorico za violončelo (ki je bila by the way grda), ampak to samo za eno sekundo. Večinoma je bila podobna Katarini Čas, oblečena pa je bila kot tista bejba iz videospota Chemical Brothers za komad Setting Sun. Prevzel me se njen pogled. Ko sem se zbudil je bilo vse okoli mene res kot v sanjah, le da je bilo slabo vreme, ker je bila v resničnosti zima. Čutil sem njeno prisotnost, ta občutek pa se je vse bolj oddaljeval. Zdelo se mi je, kot da me je prišel iskat angel varuh ali nekaj podobnega. Mislim, da mi je lepoto sanj ustvarjal zvok, ki sem ga takrat slišal. Zvok, ki se je uskladil z perspektivo. Ko sem se zbudil, sem imel občutek, kot da bi ravnokar doživel orgazem. Sanj se natančno spomnem še zdaj, dekle iz sanj pa se še ni vrnilo...






KAM S SVOJIM TRUPLOM?

ležal sem na svoji postelji... nekako nisem bil zadovoljen s svojim telesom, zato sem se odločil, da ga bom zamenjal, le glavo bom obdržal. odrezal sem si glavo in jo prestavil na novo telo, le kdo bi vedel od kje je prišlo... to sem vse naredil na skrivaj, med tem ko so bili starši in sestra doma. potem pa se je pojavil problem, da nisem vedel kam s starim telesom, in me je bilo strah da bo kdo prišel v mojo sobo... gledal sem tisto staro telo in razmišljal. začel sem ga božati in bilo je zelo zanimivo, saj je bilo prvič, da sem tipal svoje telo in tega na telesu nisem čutil, le v novih rokah seveda... kot da bi božal neko drugo telo, obenem pa se mi je zdelo tako zelo moje... pojavilo se je neko domotožje po starem telesu... strawin me bo sicer spet česa obtožil, ampak razmišljal sem tudi o seksu s svojim lastnim starim truplom... no, pa se mi je zazdelo malo preveč satanistično...






KVAZIASTRALNOST

Kotnikova ulica v Ljubljani, nasproti visoke policijske šole. Zagrešil sem nek hud zločin. Dva tipa sta zadolžena za moje kaznovanje. Zabetonirati me morata v luknjo v pločniku. Uležem se not, en od njiju pazi da ne bom pobegnil, drugi pa z lopato zajema beton in ga meče čez moje telo.

Vse je že nared, samo še čez usta mi ga vrže in umrem. Zajamem zrak, vendar s tegobo, saj mi pljuča potiska navzdol beton. ko mi vrže zadnjo lopato betona čez usta jo s tem zrakom izpljunem, da lahko normalno diham. Onadva ne vesta kaj bi, zato me odkopljeta, da bosta skopala globjo luknjo. Ko skočim ven iz luknje padem na kolena in ju prosim usmiljenja. Eden od njiju mi reče, naj bom tiho in me udari po gobcu... zbežim do Slomškove kjer stanujem. Malo pred vhodom me ulovita in spet se jokam na kolenih in ju prosim usmiljenja. Enemu popustijo živci, zakopat me ne more, zato mi začne groziti s pištolo.

"BAM!!!!!!!!!!!!!!!!!!"...


Opazujem svoje ustreljeno truplo, kako pade po tleh. Zavem se, da sem zunaj svojega telesa. Počutim se svoboden, toda nisem prepričan o svoji nalogi. Moram najti novo telo, ali bi se raje malo zezal z ljudmi, kot v lucidnih sanjah??? Naenkrat postanem vesel, da sem spet luciden. Pa ne samo to - glede na to da sem izven svojega telesa, stvar definiram kot astralno projekcijo, čeprav ta to ni bila. Odrinem se od tal, in poletim do okna spalnice od staršev. Gledam skozi. Namesto spalnice je tam je še vedno moja soba, taka kot je bila včasih pred kakimi šestimi ali sedmimi leti v RL v tej sobi. Odločim se iti skozi okno, čeprav je dokaj riskantno za lucidnost, je to edina pot notri. V prvo ravno ne uspe, zato pa uspe v drugo. Soba je prazna, saj sem jaz mrtev. pogledat grem k sestri v sobo, in jo skoraj zbudim. Pogledat grem matko v dnevno sobo, in spi kot klada. Fotra pa itak ni doma tudi v RL. Grem nazaj v svojo sobo in se uležem na posteljo... "Ah, ne smem zgubljati časa", si rečem

Kakšen dolgčas je doma. Spet poletim skozi okno, in grem raje strašit sosede. Moj cilj je spodnje nastropje, vendar ga ne zadanem najbolj točno. Ustavim se sredi bloka in se odločim, da bom šel raje v stanovanje sosedov iz nasprotnega stanovanja. Tip spi. Prestrašil ga bom. Skočim nanj in se začnem dreti. Prebudi se in se začne dreti name, kot da me vidi. Prestrašen se umaknem v kot, on pa se za mano dere name, da ga vedno zbudim. Ups! Grem jaz raje ven, ta ima paranormalne sposobnosti, lahko vidi mrtve, duhove. Spet poletim skozi okno.

Sosedi so dolgčas, to zna vsak. Grem raje na primorsko strašit Strawina in XfeverX. Ah, XfeverX je v Ljubljani, se spomnim. Ljubljana ni ravno dovolj velik izziv. Pa še obtožila me bo da sem obseden Grem jaz raje Strawina mal požgečkat po podplatih. Mogoče pa mu lahko udrem v sanje. Ampak ne vem zakaj sem mislil, da moram za skupno sanjanje najprej "fizično priti do človeka". Tudi če nama ne uspe, bom še vedno lahko dokazal astralno projekcijo s tem, da bom znal opisati kraj, kjer živi ali pa sobo v kateri spi. Zaprem oči, in se skoncentriram na Strawina, ampak ne uspe ravno. Ko odprem oči, sem že buden. mogoče sem se prebloboko koncentriral


no, ampak fora je bila tudi v tem, da ni šlo za pravo astralno projekcijo, saj je bila na mestu spalnice, moja bivša soba, je pa bilo nekaj podobnosti, kar se tiče časa. v sanjah je bilo zgodaj zjutraj, dejansko je bilo okoli pol osmih, ko sem se zbudil. Primerjal sem barvo neba in je bila stopnja noči ista, fotra ni bilo doma in ga tudi v resničnosti ni. bile so podobne stvari, ampak že sam prehod v astralno projekcijo je dokaz, da ni bila ta prava. no, je bila pa lucidnost po dolgem času, čeprav ne ravno na nivoju TO MI DELI






DREKPUMPA

HMHJA, bil sem na nakem igrišču na viču. bilo je še v osnovni šoli. ravnokar so izuMili, da je gnojenje rastlin s človeškim gnojem najbolj učinkovito, zato so imeli črpalko, ki je črpala drek direktno iz kanalizacije in ga brizgala ven. sošolci so si "sposodili" ta gnojilnik in me začeli špricati z njim. ves sem bil od dreka. šel spet proti neki osnovni šoli, sem vanjo vdrl, da bi se stuširal. našel sem samo en tuš, ki pa je bil že zaseden. dva tipa se nista hotla spokat iz stranišča, da bi se jaz lahko stuširal. pa še smejala sta se mi. končno sta šla domov, tako da sem se lahko stuširal...
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočiloMSN Messenger - naslov
psihopat
Lucidni vajenec
Lucidni vajenec



Pridružen/-a: Sre, 23. Jul 2003 12:31
Prispevkov: 807
Kraj: Ljubljana

PrispevekObjavljeno: Pet 13. Avg 2004 3:24 Odgovori s citatomNazaj na vrh

fuking shit, kaj se mi je pravkar zgodilo!!!

ČRNI ANGEL
ležim na postelji, ful zaspan. zmanjka me. sanjam kar dolge sanje, spomnem pa se le proti koncu. sanjam, da sem pri sosedu na stranišču, na podstrešju, ki ga prenavljajo. žerjav pomikajo vedno bolj nazaj proti oknu kopalnice v katerem serjem. pridejo delavci. malo se bojim, da bo žerjav takrat zadel v moje okno, saj je že tako blizu. naenkrat ni več okna, je samo še razgled dol s strehe. na žerjavu se pripelje glavni od delavcev, ki stoji meter pred mano, in se mi smeji, ker sem na stranišču. ampak z umazano ritjo se ne morem zakrtivat. gleda me direkt v mednožje in se smeji. rečem mu: "hja, včasih ima človek pač priviligiran pogled"... tip začne pomenljivo kimat z kislim nasmeškom.

naenkrat se pojavim na križišču pravne fakultete in živilskega trga v ljubljani. pogled me zasuka naokoli kot v kakšnem filmu matrica, za 360 stopinj. svet je živ kot še nikoli. v trenutku se zavedam, da so tisto prej bile samo sanje to pa je resnično! s prekrižanimi rokami v pozerski pozi stoji tam angel v črnem, pred katerega me vrže. Angel je v podobi Nicholasa Cage-a v filmu Mesto Angelov. le da je ta pravi. oči pa ima florescenčne. gleda me z nasmeškom kot kak "banananjam". Takoj mi je jasno da nekaj ni uredu. razmišljam če sanjam, ampak kaj kmalu ugotovim, da to ni ne resničen svet, in ne sanje... kot nek višji level je... nabesa! Zakaj sem srečal angela? Zakaj je isti tip kot v filmu, kaj angeli res tako zgledajo kot v filmu? tip me z nasmeškom vpraša: "kako si kaj Uroš?". Ta stavek pa mi zveni kot "Kmalu prideš na vrsto tudi ti"... nekaj v smislu, kot da naj se pripravim na svojo bližnjo smrt, da me odpelje. v primeru da gre za tako močne sanje (čeprav, možnost se zdi majhna) se poiskušam zbuditi a se ne morem... preprosto ne gre za sanje, ob enem pa se zavedam, da ne gre za resničnost, saj je bolj resnično kot resničnost sama, ob enem pa totalno neverjetno...

Ta Lucidni del je trajal kake 3 do 4 sekunde, ampak je tako nepopisljiv, da bi lahko napisal knjigo o njem. ima svoje občutke, svoj vonj, ki ga vonjam še zdaj po pol ure od tega ko sem se zbudil, čeprav sigurno nii od tu, iz tukajšnjega sveta... ko se zbudim, se mi zelo vrti, počutim se kot da sem za las ušel smrti. grozno! še vedno se mi zdi, da čutim prisotnost nekoga, čeprav imam luč, in sem popolnoma zbujen. precej strah me je Confused
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočiloMSN Messenger - naslov
Petra
Sanjalka
Sanjalka



Pridružen/-a: Sob, 20. Sep 2003 16:39
Prispevkov: 775

PrispevekObjavljeno: Sob 14. Avg 2004 20:10 Odgovori s citatomNazaj na vrh

hude sanje, ja... spremembe... to te čaka, transformacija....ne fizična smrt... čeprav se vsak verjetn ustraš malo, ko kaj takega sanja.... mogoče kaka iniciacija? Wink
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočilo
spira*la
Lucidna vajenka
Lucidna vajenka



Pridružen/-a: Ned, 03. Jul 2005 20:02
Prispevkov: 231

PrispevekObjavljeno: Čet 18. Avg 2005 10:08 Odgovori s citatomNazaj na vrh

Very Happy carsko Very Happy

_________________
Pomen začne obstajati komaj takrat, ko ga začnemo iskati.
Image
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočiloPošlji E-sporočilo
Pokaži sporočila:      
Objavi novo temoOdgovori na to temo


 Pojdi na:   



Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Powered by phpBB © phpBB Group | FI Theme | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas

© lucidnesanje.com | info@lucidnesanje.com | Background image © pasQuale, ld4all.com